Kako je, ko tvoje golo telo prodajajo na dražbi za več deset milijonov

Potrebni so bili štirje moški, da so 90-kilogramsko sliko dvignili na steno. V prostoru je bilo pet ali šest ljudi, ki so občudovali spečo, golo žensko na platnu. Nenadoma je veseli glas iz ozadja sobe prekinil šepetanje: "Pozdravljeni! Tukaj sem, v resničnem življenju!"

Sue Tilley, upokojenka, stara nekaj čez 60 let, je subjekt britanskega umetnika Luciana Freuda in njegovega pomembnega dela z naslovom Spanje ob levji preprogi (Sleeping by the Lion Carpet) iz leta 1996. Tilley je v London pripotovala iz svojega doma na južni obali Anglije, da bi si ogledala oljno platno, preden ga naslednji mesec dajo na dražbo. Portret opisujejo kot magnum opus Lucianovega dela, na dražbi zbirke Lewis pa bi lahko dosegel ceno med 25 in 35 milijoni funtov, kar je med 29 in 40 milijoni evrov.

Tilley se dobro zaveda vrednosti slike. "To je zelo čudno, ker v resnici nikoli nisem dobila nobenega denarja. Očitno sem vredna več deset milijonov funtov, kako šokantno je to," se je smejala ob svojem portretu.

V devetdesetih letih je večkrat pozirala za vplivnega slikarja, ki je umrl leta 2011, in za to prejela skromno dnevnico. Skupaj sta ustvarila štiri portrete: Večer v ateljeju (1993), Nadzornica socialnih prejemkov počiva (1994), Nadzornica socialnih prejemkov spi (1995) in že omenjenega iz leta 1996.

Dva sta s svojo prodajno ceno podrla rekorde: najprej portret iz leta 1995, ki je bil leta 2008 na dražbi Christie’s v New Yorku prodan za 33,6 milijona dolarjev in postal najdražji portret takrat še živega umetnika. Nato so leta 2015 sliko iz leta 1994 v New Yorku prodali za 56,2 milijona dolarjev.

Spoznali so se v londonskih nočnih klubih

Freuda in Tilley je seznanil njun skupni prijatelj Leigh Bowery, avstralski performativni umetnik in kostumograf, ki se je kot najstnik preselil v London, odločen, da bo doživel nočno življenje, o katerem je samo bral v revijah. Tilley se je spoprijateljila z Boweryjem, saj sta zahajala v iste nočne klube, leta 2025 pa je napisala njegovo biografijo. "Veljal je za zelo ekstravagantnega, a globoko v sebi je bil povsem običajen človek," je zapisala.

Freud je želel ostati povezan z londonsko avantgardno sceno, blizu "utripajočega srca". Naslikal je Boweryja, Tilley in številne člane njihove "klubske ekipe". Njegov najljubši model je postala prav Tilley. Čeprav pravi, da je bilo sodelovanje z njim fantastična izkušnja, ni minila brez komplikacij ali neugodja.

Ko je prvič prišla v Freudov atelje, ni vedela, kaj naj pričakuje. Freud ji je rekel, naj se sleče, da bosta lahko vadila. Pričakovala je ogromno navodil, a ko je bila tam, je instinktivno ravnala po svoje. "Mislim, da me je prav zato imel rad. Ves čas ga nisem ubogala," pripoveduje.

Kljub temu sta delala po strogem urniku. Tilley je prišla okoli 7.30, dobila zajtrk, nato pa je Freud začel slikati. Le redko si je vzel odmor, zato je bila Tilley navdušena, ko je v ateljeju zazvonil telefon, saj je tako imela nekaj trenutkov za počitek. Včasih je med poziranjem zadremala in celo sanjala, da ji je slikar dal nekaj minut prostega časa. Prebudila se je, še preden jo je okaral. A kot pripoveduje v smehu, je na koncu pogosto popustil njenim prošnjam.

Freudova muza

Tilley so redno imenovali Freudova muza – izraz je zasovražila. "Vedno sem si predstavljala omamljeno dekle, zaljubljeno v umetnika, ki vdihava soli, ker je na robu omedlevice."

A Tilley nikoli ni bila takšna. Ranljivi akti so sicer nastali v času, ko so bile izjemno suhe ženske na vrhuncu priljubljenosti. To obdobje so zaznamovale manekenke, kot je bila Kate Moss, ki so utelešale estetiko "heroin chic".

Tilley je nekoč sovražila ta portret, saj se ji je zdelo, da jo je Freud prikazal grozno. A danes se ga je že navadila, pravi. "Takšna sem, kakršna sem. Si predstavljate, če bi vsi hoteli biti suhi kot palice. To bi bilo dolgočasno, kajne?"

Poudarila je, da je slikar rad pretiraval in poudaril pomanjkljivosti. "V resnici nimam nobene velike rjave bule na dnu trebuha," je navedla. Tako se ji končni produkt zdi mešanica resničnosti in fikcije.

Kje bo končala slika

Doslej so Freudovi portreti večinoma končali v zasebnih zbirkah, natančneje v zbirkah Romana Abramoviča, milijarderja in nekdanjega lastnika britanskega nogometnega kluba Chelsea, ter Joeja Lewisa, nekdanjega lastnika kluba Tottenham Hotspur, ki je klub zdaj prenesel v družinski sklad.

Koga pa bi Tilley v naslednjem krogu dražbe izbrala za novega skrbnika ranljivega akta? "Želim si nekoga, ki bi ga resnično imel rad zaradi tega, kar je, ne zaradi denarja. Portreti ostajajo skriti v omarah in prinašajo denar ljudem. To je grozno. Če bi ga vsaj podarili galeriji, tako bi ga ljudje lahko videli," je zaključila.

Oliver Barker, predsednik Sotheby’s Europe, meni, da je to resnično edinstven primer. "Mislim, da zbiralci to vedo in se bodo na to odzvali," je dejal v pričakovanju novega rekorda.